Prihodnost slovenščine – govor in jezik med diktatorji jezika in resničnim življenjem

Torek, 22. september 2009 | Doc. dr. Hotimir Tivadar

Slovenski jezik je pogosto v slovenski, tudi strokovni, javnosti obravnavan kot neprecenljiva vrednota, ki jo je potrebno spoštovati, negovati in jo varovati. Žal pogosto tovrstna skrb pripelje predvsem do nerazumevanja raznolikosti jezikovnih zvrsti, omejevanja sporočanja in dopovedovanja govorcem, da nečesa ne znajo dovolj dobro. V pričujočem članku polemiziramo z aktualnim nazorom o slovenskem govorjenem jeziku v javnosti tako v medijskem kot znanstvenem prostoru. Predvsem pa ponujamo rešitev, ki je preprosta - govor(jenje) in raziskovanje govora.

1. Uvod

V slovenskem prostoru se pogosto pojavlja vprašanje - kaj je prava slovenščina, kaj je lepa slovenščina. Obenem se išče tudi tistega »res idealnega« govorca. Na drugi strani pa je pogosto tudi mnenje, da je slovenščina »trda«, da je vse prav oz. ni treba biti tako zatežen, saj je tudi to prav. V zadnjem času so velike predvsem polemike okrog romana Gorana Vojnovića Čefurji raus (Vojnović 2008), kjer piše v posebnem žanru (zvrsti) slovenskega jezika - namerno in malo provokativno jo lahko imenujemo fužinščina. K temu lahko dodamo tudi razno e-pošto, ki jo dobimo preko interneta, npr.: PRIMERI IZ VELENJSKEGA VSAKDANA

  • Denis pozvoni Sanelu na domofon: "Dobar dan. A je Sanel doma?"
    Sanelova mama odgovori: "Ni Sanela doma. Sanel brca košarku."
  • "Bom kupo pištol pa bom pol vse pomrl da bo kri tekala po šipa."
  • "Sanel prid doma na kosilo, bo vse mal po mal mrzl."
  • Učitelj: "Dečki, deklice - teci tek trkom!"
  • "Tivalo! Nehaj se kolesat, prid gor kosilat!" (v nekaterih mailih so temu rekli »fužilnik«, čeprav to vsekakor ni sklon)
  • "Purhan, doma prit!"
  • "Hoćeš da te tepem do kri?"
  • "Fantje, a boste jedl sladoled kle al za po peš!"

In kakšna je naša reakcija? Smeh, zgražanje, jeza ... Čustvenost skratka, tako kot sta polna primarnih čustev tudi jezik in vsebina romana Čefurji raus. Kar za knjigo nikakor ni nič slabega - to je pač stilistika jezika. Vendar če pogledamo vloge v slovenskih filmih in oddajah (tako radijskih kot televizijskih) na prelomu tisočletja, pridemo do zanimivega zaključka - čefurji so pogosto vratarji (Veso v NMK), čistilke (Fata v TV Dober dan), smetarji (Kajmak in marmelada), v Kajmaku tudi mafijci ... (nekaj o tem že v Tivadar 2003b, Tivadar 2008a: 115). In vsi imajo izrazit »naglasak«. A tudi to je slovenščina, ne samo to, vendar tudi to.

2. Išče se pravi govorec slovenščine

In ravno zgoraj omenjeno dejstvo nas pravzaprav opozarja na specifični položaj slovenskega jezika v sedanjosti. Ne smemo pa pozabiti, da v sedanjosti še vedno živi tudi množica slovenskih narečij, ki so pogosto opisovana kot grda (grdo po slovensko), v zadnjem času pa predvsem kot bogastvo in neprecenljiva lepota slovenskega jezika (Tivadar 2009). Narečjem so že sredi 20. stoletja napovedovali umik (Vodušek 1950: 1150) oz. postopno izginotje. Vendar so se vsaj na Slovenskem narečja še ohranila, torej se ohranja tudi geografska raznolikost (dialekti), ne le socialna raznolikost jezika (sociolekti). Mnogi lokalni mediji, komercialni in nacionalno pomembni, so narečnost le še utrdili in spravili dialekt tudi izven domače hiše (Tivadar 2008c, 2003c). Pri tem si moramo predvsem zastaviti vprašanje, ali je jezik v Sloveniji res (samo) sociološko definiran (Skubic 2005), ali pa se slovenščina definira preko dialektov, ob tem da ima različno razvitost posameznih regij (Hanžek 2000), kar se zrcali tudi na programu nacionalne RTV-hiše.[1] Večja socialno-ekonomsko-kulturna razvitost namreč pogojuje večjo vplivnost zasebnega govora osrednjega območja v javnosti. Ni pa to edini dialektalni govor v javnosti (Tivadar 2006, 2003c). Ali obstajajo Fužine tudi v Mariboru, je retorično vprašanje za nadaljnje razprave.

Raziskovanje in pogosto tudi pretirano uveljavljanje zasebnih in nejavnih jezikovnih zvrsti pa pravzaprav poganja njegovo nasprotje - hrepenenje in poveličevanje »lepega« slovenskega jezika, kar se je pokazalo tudi ob odmevih in kritikah na Vojnovićev roman (npr. Jezikovni servis, 19. 8. 2009, Radio Slovenija 1, pisma bralcev in prispevki v Reporterju, 20. 7. 2009, 17. 7. 2009 ...). V slovenskem jezikoslovju namreč že od 60-ih let 20. stoletja velja, da je knjižni jezik »najvišja«, najpopolnejša, najzahtevnejša, najprestižnejša jezikovna zvrst: »(Naj)višja socialna zvrst kakega jezika /.../ Knjižni jezik je tudi najbolj uzaveščena socialna zvrst. /.../ Naravno živo govorno podstavo ima v okolju z največjim prestižem, slovenski v Ljubljani in širšem mestnem okolju okrog nje.« (geslo knjižni jezik, Toporišič 1992: 82-83)

K tej definiciji lahko dodamo še naslednjo: »Ko bi se knjižno govoreči in pišoči res ravnali po nepopolnih ali napačnih predpisih slovnice in slovarja, teh dveh prav gotovo ne bo nič spodbudilo, da svoj uk izboljšata. /.../ Ker prav je v izgovoru navsezadnje vendarle tisto, kar potrjuje govorna praksa za te stvari pristojnega jezikovnega območja in sloja prebivalstva." (Jože Toporišič, Jezikovni pogovori II, 1967) Če te stvari razumemo v smislu naravnega razvoja jezika, lahko mnogim besedam iz definicije pritrdimo. Če pa podčrtani del besedila povežemo s pogosto prakso med lektorji (tako govornimi kot pisnimi) na RTV Slovenija in širše, ki je bila - sicer z blažjimi besedami, kar je posledica širine in ustreznega pedagoškega dela avtorice Cvetke Šeruga Prek - v začetku 3. tisočletja tudi dejansko zapisana, pa je pomen tovrstne usmeritve manj pozitiven: »To, kar danes poslušamo v slovenskem državnem zboru, v šolah - od osnovnih do univerze, na lokalnih radijskih in televizijskih postajah, na sodiščih, v cerkvah, na pogrebih, na tiskovnih konferencah in javnih predstavitvah itn., je večinoma zelo daleč od vzorne zborne slovenščine in preočitno izdaja pokrajinski izgovor govorcev, njihovo nezmožnost slišati in nadzorovati svoj govor in njihovo slabo zavedanje o govornem položaju, v katerem so se znašli. /.../ Z veliko pretanjenostjo bi morali namreč loviti krhko ravnotežje med svojim znanstvenim sistemom in razvojem živega govora, hkrati pa ne popuščati pritiskom neznanja in 'teorije spontanosti'.« (Šeruga Prek-Antončič 2003: 7, 12)[2] V tem citatu opazimo težnjo po absolutnosti in idealnosti ter veliko kritičnost do javnega govora. V javnosti so bile besede »strahospoštovanja« in velike elitnosti knjižne izreke sicer redko izražene. Najjasneje je bil ta nazor izražen na okrogli mizi ob izidu aktualnega pravopisa (SP 2001), kjer se je razvnel spopad med dvema navidezno, sicer predvsem po izobrazbi, različnima poloma - radijskim iz prakse (Ajdo Kalan in Natašo Dolenc) in znanstvenim (Jože Toporišič, Janez Dular). Problematični so bili števniki na -ájst - dvanájst, trinájst ... (v SP 2001 je kodificiran prav naglas na končaju). Zagovor radijcev je bil, saj »nihče tako ne reče«, medtem ko je znanstvena stran trdila, da »pravi, naravni Ljubljančan« bo samo tako rekel (Okrogla miza o SP 2001, 16. 5. 2002, 19.00-22.00, objavljeno v Studiu ob 17-ih, 20. 5. 2002, 1. program RSLO, Tivadar 2008b, 2003a, Tivadar-Jurgec 2003). Pri tem moramo še omeniti utemeljitev drugih radijskih novinarjev, da je dvánajst boljše, ker se potem bolje razume, ali je to »dva« ali »pet«. Glede na nestalno mesto naglasa v slovenščini bi to res lahko pripomoglo k boljšemu in lažjemu razumevanju. Vendar moramo tudi omeniti, da med števniki od 12 do 19 praktično ni fonemsko podobnega prvega dela, obenem je tudi števnik dvanajst samostojna enota in nima z 2 skoraj nobene zveze. Predvsem pa imamo tudi v angleščini naglas na [-tín], pa razumljivost zaradi tega gotovo ni manjša.

Predvsem pa je prepir okrog naglasnega mesta števnikov med 12 in 19 nepotreben, če upoštevamo slovensko geografsko značilnost (približno polovica Slovenije ima namreč naglas na korenu, druga polovica pa na končaju - Ljubljana ima po naših anketah nedvomno naglas predvsem na korenu, če seveda govorec oz. njegovi starši niso Neljubljančani) in že uveljavljeno variantno izgovarjavo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (Sazu 1970). Toda besede, ki so na omenjeni okrogli mizi utemeljevale »pravo« rešitev, in intenzivnost utemeljevanja so pokazali predvsem na neobjektivnost in čustvenost reagiranja ob jezikovnih vprašanjih. Kar gotovo ni znanstveno, kaže pa tudi na absolutnost in veliko mero izključevalnosti - delitev po geografskem poreklu je namreč slovenska značilnost, tako v pozitivnem kot negativnem smislu. Če navedem samo besede Kresnikovega nagrajenca Štefana Kardoša: »/.../ Pač pa bi se hendikepiranost 'Neljubljančanov' morda lahko začela kazati drugače. Zdi se namreč, da modni (če ne rečem že nezaznamovani) jezik slovenske književnosti vse bolj postaja ljubljanščina, vsi drugi dialekti pa le še sredstvo stilnega barvanja različnih vrst zaznamovanosti. In če je res tako, potem bo za avtorja živeti na periferiji kmalu res hendikep - živeti na periferiji bo namreč pomenilo živeti stran od živega jezika literature. /.../« (Kardoš 2007: 56)

3. Pomen in velika vloga nacionalne RTV-hiše

V tem poglavju želim poudariti pomen nacionalne RTV-hiše, ki je danes še večji. Slovenski narodni prostor je namreč bil v zgodovini pogosto razdrobljen in se je nacionalnost ustvarjala na osnovi skupnega jezika (knjižne slovenščine). To se je dokončno potrdilo v samostojni državi leta 1991. Slovenščina je pred tem pogosto bila v podrejenem položaju, tudi v zadnji Jugoslaviji (kjer je sicer pridobila skoraj vse jezikovne vloge - razen državno-vojaškega govornega položaja) in zaradi tega je bila potreba po enotnem uradnem slovenskem jeziku manjša. In prav nacionalna RTV-hiša je bila tista, ki je začela že od ustanovitve radia (1928; več v Tivadar 2003a, c) uveljavljati slovenščino v javnem prostoru - pa če omenim samo še en mejnik, začetek slovenskega programa iz studia TV Ljubljana (1958). Radio Slovenija je v 70-ih letih 20. stoletja z Valom 202, ki je bil na začetku le oddaja 2. programa Radia Ljubljana, tudi začel prenose v živo in na ta način »sproščal« slovenski jezik - tako vsebinsko kot tudi izrazno. Možnost nastopa v etru so dobili mnogi govorci, ki sicer kot spikerji ne bi mogli nikoli nastopiti. V ospredje je stopila vsebina, ki jo je seveda pomembno sooblikoval tudi sam način govora - izrazna podoba jezika. Po letu 1990 se je skupaj s procesi demokratizacije začel demokratizirati slovenski medijski prostor - danes imamo tako okrog 50 televizijskih in približno 100 radijskih postaj. Ti procesi so sovpadali tudi s tehnološkim razvojem, ki so naredili elektronske medije bistveno cenejše in mobilnejše, kar je tudi povečalo konkurenco. Poleg spremembe v načinu tvorjenja in podajanja medijskih vsebin se je povečalo tudi število različnih govorcev, pogosto tudi slabše usposobljenih za govorno-jezikovno produkcijo. Govorjeni jezik je bil namreč tudi v šolah vedno podrejen pisnemu sporočanju. Slovensko jezikoslovje od leta 1946 ni napisalo slovenskega pravorečja, prav tako ni bilo dejavnega raziskovanja govora in medijskega jezika. Govor je izhajal predvsem iz pravil, zapisanih v Slovenskem pravopisu, kar je pomenilo veliko navezavo na pisni jezik. Pogosto pa je to pomenilo tudi pretirano »bralno« govorno interpretacijo in učenje po občutku - pomemben je lep glas in stas ... V zadnjem času se je to celo omejilo predvsem na slednje.

Vsekakor pa ni nepomembno poudariti, da po nekaterih raziskavah način govora precej (celo več kot 60 %) vpliva na sprejemanje govorjenega sporočila - tovrstnih resnih raziskav za slovenski govor ni. Na mnogih medijih so se uveljavile avdicije (izbor napovedovalcev, novinarjev idr.), ki pripomorejo k večji kritični masi, kar omogoča boljšo izbiro. Začetnik pri izvajanju avdicij je bil gotovo Radio Slovenija, ki je na začetku izbiral predvsem spikerje - njihova merila so bila zelo stroga, včasih tudi subjektivna (»lep, prijeten« glas, »pretirana« dialektalnost ...). Kasneje je prišel v ospredje predvsem kriterij simpatičnosti - na televiziji predvsem videz in tudi glas ob zmožnosti kakovostne komunikacije, na radiu pa »lep« glas in zmožnost ustrezne komunikacije. Jasnih kriterijev glede na značilnosti slovenskega jezika in govora ni bilo izdelanih - vse je bilo omejeno na pravilno izreko fonemov, naglasa, »odstotnost« narečnosti, »lepa« melodija govora, manj pa npr. primernost stavčne intonacije. Učenje je temeljilo na treningu z učiteljem (mentorjem), kasneje tudi fonetikom. Pogosto so izkušeni govorci (napovedovalci), ki so bili potem mentorji, delali na osnovi občutka in estetskih kriterijev. Absolutnost in nevariantnost pri naglasu oz. fonemih je bila zato logična posledica. Tako na primer niti sorazmerno novi pravorečni priročnik, narejen na osnovi izkušenj, predvsem pa pravil iz Toporišičeve slovnice (Šeruga Prek-Antončič 2003), ne dovoljuje zobnoustnične dvojnice pred jezičnikoma /l/ in /r/ v vzglasnem in korenskem položaju ([vlada, vrata]), čeprav je raba po nekaterih raziskavah govorjenega jezika in primerih govorcev, tudi spikerjev, ki bereta besedila na zgoščenki - vsaj dvojnična, torej [vlada/wlada, vreme/wreme], oz. celo prevladuje zobnoustnična varianta (Tivadar 1998, 1999). O tovrstnem izgovoru, kljub sicer drugačnemu ravnanju pri izobraževanju na RTV Slovenija, avtorici celo pravita: »SP 62 je pred l, lj in r še dopuščal izgovorjavo zobno-ustničnega v. Sprememba je nastala po izidu Toporišičeve Slovenske slovnice (1976) in Načrta pravil za novi slovenski pravopis (1981). Glede izgovora v-ja pred korenskim v /tukaj je verjetno mišljen r/ in l (vreme, vlada) je v slovenskem prostoru še vedno /?/ precej polemik in odporov, večinoma pri pripadnikih neosrednjih /?/ govorov.« (Šeruga Prek-Antončič 2003: 152) Če upoštevamo tradicionalno razbitost, majhnost, prepletenost slovenskega nacionalnega prostora, je omejevanje na »osrednje« in »neosrednje« govore sicer enostavno, vendar ob upoštevanju jezikovne stvarnosti in sedanjosti zelo zapleteno - kje je oz. kateri so osrednji govori? Kakšen je »govor Ljubljane«?

In tovrstno skrbstvo za jezik se je v mnogih primerih ohranilo še do danes. Pri tem moram omeniti, da je Programski svet RTV Slovenija 21. 4. 2009 na svoji seji odprl razpravo tudi o jeziku, kar je vsekakor pohvalno, in se je na sami seji razvila široka razprava o jeziku in govoru. O tem mediji niso poročali, tudi sama nacionalka je samo omenila, da je razprava o jeziku bila (kakšna je bila razprava in o čem so razpravljali, pa več ni bilo pomembno). Govorna kultura bo sicer del širšega strokovnega razpravljanja, a na tem mestu moramo zapisati predvsem izpostavljeno dejstvo s same seje, da se govor nacionalnega radia daje kot ideal, ki se mu mora televizija približati. Nihče pa se ne vpraša, kakšna je ta radijska norma, kakšni so govorci na radiu. Končne posledice pobude in sklepi razprave na programskem svetu so bili namenjeni spremljanju programa (s strani seveda izbranih ljudi), lektoriranju govorcev, izdelavi pravilnika, predvsem pa dokazovanju skrbi za jezik, ki je načeloma omejena le na konkretne (izbrane!) ocenjevalce, ki so že v preteklih desetletjih kot mentorji soustvarjali govorjeni jezik nacionalnega medija in so v veliki meri tudi zaslužni za strah in ne spoštovanje do slovenskega (knjižnega) jezika in govora nasploh.

4. Zaključne misli o govoru in slovenskem jeziku

Edina rešitev za boljši govor je samo raziskovanje, tudi medijskega in filmsko-gledališkega, govora, in upoštevanje argumentov (empiričnih raziskav), ne pa dokazovanje »pravih« rešitev na osnovi lastne veličine in tradicije, kar je najenostavnejša rešitev, ki pa omogoča predvsem širjenje različnih »strokovnjakov« za retoriko, ki je v splošni javnosti tako »blagozveneča« beseda. Več kakovostnih raziskav pa je mogočih samo v okviru organizirane (raziskovalne) in institucionalizirane enote za jezik in govor, npr. v okviru Fonetičnega inštituta oz. Oddelka za fonetiko na Filozofski fakulteti, kot ga imajo v Zagrebu ali Pragi, da omenimo le nekatere Slovencem bližnje univerze (prostorsko, kulturno in zgodovinsko).

Slovenski prostor ima namreč veliko retoričnih šol, različnih šol govora in nastopanja, raznih medijskih fakultet in inštitutov, ki se ukvarjajo z vprašanji medijev. Na slovenskih fakultetah in drugih šolah pa ni mednarodno primerljivega inštituta za raziskovanje govora - na tujih univerzah je ta načeloma na filozofski fakulteti. Instrumentalne raziskave slovenskega govora in slovenščine kot celote bodo tudi realna osnova nadaljnjega razvoja in raziskav celovitega medijskega sporočila. Potem slovenščina ne bo »trd« in »bolj reven« jezik, kot pravijo nekateri sicer dobri govorci slovenščine, ki so sedaj tudi učitelji retorike. Vprašanje je, ali so sploh lahko tudi dobri učitelji, še posebej brez raziskav in znanja o naravi govora in razvoju slovenskega jezika - ki je toleranten in varianten že po svojem razvoju, raznolikosti in smislu obstajanja. Nikakor pa »tolerantnost« ne pomeni manjše kakovosti in zmožnosti jezika in slovenskega govora.

Predvideni inštitut za fonetično-fonološke in akustične raziskave bi rabil sorazmerno malo zagonskih stroškov - za začetek le prostor in nekaj osnovnih aparatur -, glede na to da je možno izkoristiti sinergijske izkušnje in voljo, ki že obstaja (če omenim samo fonetike na različnih oddelkih Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani). Potrebno pa je znanje združiti in zasnovati celovit koncept (vsebinsko) ter organizacijsko enoto z ustreznimi prostori in aparaturami (materialno) - manjši studio za snemanja fonetičnih testov in drugih pripravljenih besedil, studijski prostor bi služil tudi za urejanje in obdelavo posnetkov; fonolaboratorij za perceptivne raziskave in pouk; multimedijsko-fonetično učilnico z aparaturami za spremljanje aktualnih medijskih in drugih govorjenih besedil; v prihodnosti tudi razne aparature za spremljanje tako akustične kot tudi artikulacijske plati govora. Kot najracionalnejša, nikakor pa ne edina, rešitev je torej pedagoško-humanistična inštitucija (npr. Filozofska fakulteta), ki pravzaprav samo uredi raziskovalno delo enega izmed predavateljev kot vodje tega inštituta, obenem pa se preko mladih raziskovalcev na različnih oddelkih udejanji raziskovalno jedro za fonetične raziskave. Raziskovanje slovenskega govora od temeljev je nujno potrebno, še posebej v 3. tisočletju. Aktualne raziskave, ki jih najdemo v Slovenski slovnici in Slovenskem pravopisu, namreč v marsičem ne odražajo realnega stanja jezika in so vzrok za marsikateri komunikacijski šum tako pri pouku slovenščine kot širše.[3] Predvsem pa je potrebno izpostaviti pogled na jezik in govor s stališča slovenista - tako z jezikovne (razvoj in posebnosti slovenskega jezika), kulturne (smiselnost in funkcija jezika na slovenskem prostoru) in tudi literarne (vključno s filmsko-gledališko ustvarjalnostjo) smeri opazovanja in raziskovanja znanstvenega objekta, ki je slovenski jezik v svoji govorjeni obliki.

Nenazadnje je slovenski jezik naša ustavna pravica (USTAVA REPUBLIKE SLOVENIJE (11. člen): Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina. Na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, je uradni jezik tudi italijanščina ali madžarščina.). Ustavna pravica geografsko in socialno omejenih izbrancev? Slovenski (knjižni) jezik je ekonomsko-socialno-nacionalna moč in življenje celotnega slovenskega prostora, tako duhovnega kot geografskega. Elitnost in nihilistično izločevanje ter geografsko zamejevanje »malo« drugačnih samo zaradi napakic oz. različnih variant pa vodi k zmanjšanju števila govorcev slovenščine. Če parafraziram akademika Orešnika - v copatih bomo govorili narečno, pa tudi angleško, nemško ..., v javnosti pa načeloma slovensko, če bomo hoteli s svojim sporočilom zajeti vseslovenski prostor pa predvsem knjižno. Knjižnost naj ne bo omejena, ne tako, ne drugače. Edina omejitev knjižnemu jeziku je kakovost sporočila in sporočanja.


Doc. dr. Hotimir Tivadar,

Oddelek za slovenistiko Filozofske fakultete
Univerze v Ljubljani
hotimir.tivadar@ff.uni-lj.si